Kako si?

Prebrala sem, da je stvar ki nas v tem trenutku najbolj muči morda povezana z našim smislom. S klicem naše duše. Zakaj smo se rodili v tem času? Verjetno je večina zdaj uprtih v globalno dogajanje … zato se mi je zdelo tako aktualno to kar sem prebrala v precej let stari knjigi Barbare Ann Brennan; kar nas “matra” na globalni ravni, nas vedno matra tudi na individualni. Puffff me je zadelo.

V tej drugi karanteni sem prišla do določenih strahov, jeze in mnogih prvobitnih občutkov iz najbolj zgodnjega otroštva, ki so ležali v meni tako globoko da so bili del mene. Sploh nič motečega, saj jih do zdaj sploh nisem opazila. Občutek osame ki sem ga že vajena. Občutek, da mi življenje vedno naloži preveč in vsa skrivljena hodim po svetu … in še veliko več …

Toda  kar je  bistvenega, je bilo to, da ti občutki niso nič novega. Strah ali jeza zaradi trenutnih razmer. Ali res? Res da je morda situacija s korono nekaj novega. Ampak naši odzivi na njo, niso nič novega. Če imaš občutek da življenje ni fer, se ti je ta občutek zagotovo pojavil prej že ničkolikokrat. Če si jezen, tudi ne … si jezen zaradi politikov? Te grabi panika? V ozadju je nekaj drugega, ne trenutna situacija…Kakšne občutke ti spodbujajo in na koga te ti občutki spominjajo … čisto iskreno … mama? Oče? Ali ste jih prevzeli od njih?

Včeraj nas je nekdo skoraj povozil. Celo družino. Ko smo stopili čez cesto, je bila le ta še prazna. Ko še nisem bila na polovici, je bil že pred mano. Hitrost  torej zelo prekoračena. Drla sem se naj se ustavi, ker ni in ni zabremzal. (Dober meter pred mano se je le ustavil). In potem ko se mi je strah pomiril, sem se zavedla kako sem jezna na  ljudi, ki se ne zmenijo za druge, jih ne vidijo, slišijo…. In seveda… sem prišla do jeze na očeta in s tem odnosom povezani dogodki. Hočem reči, da občutki ki vznikajo v tem trenutku, so dober alibi za delo na sebi. Za osebni razvoj in transformacijo. Ne glede na to kako izgleda to povezano zgolj s to situacijo, to zagotovo ni. Občutki v ozadju izvirajo iz nas. Lahko da so bili ti občutki tako potlačeni, da do zdaj niso bili tako aktivno prisotni. A pasivno prisotni še bolj oblikujejo naše življenje, saj se nam vse dogaja v skladu s tem. 

Tako kot so vsi ljudje v življenju učitelji, tudi če nas učijo skozi slabo izkušnjo, so tudi vse situacije. In! vse je rešljivo! In! Pozitivna stran te zgodbe je ta, da v tako ekstremnih situacijah lahko pride na dan veliko, ja, to pa pomeni, da se veliko tudi razreši. In ko se zamrznjeni deli nas raztopijo, ne vplivajo več na nas. In spremembe v našem počutju, zdravju in poteku življenja lahko pridejo na povsem novo raven. Prostor damo obilju vsega lepega in dobrega v našem življenju. Ljubezni! Nikoli ne pozabi, da je to močnejša sila od vsakega sevanja.

In! Če ne drugega, se spomnite na lokvanj. Zrasel je iz blata. Ne glede na to v kakem blatu se nahajamo, v nas se nahaja veliko cvetov.

In zdaj vprašanje … bom iz te situacije ven prilezla/ezel kot žrtev ali kreator svojega življenja? Bizarno na nek način, vem. Ni nam dana svoboda gibanja, jaz pa pišem o tem da smo kreatorji. Da lahko to blato uporabimo za razcvet. Pa pojdimo na začetek. Kaj če je sitaucija ki te v tem trenutku najbolj muči povezana s tem kar se je prišla tvoja duša naučit? Kaj če ima vse skupaj veliko večji smisel? Smisel ki ga ti podarjaš svetu s tem kar si?

 

Z ljubeznijo, Mateja

Vsakemu pripročam čas v naravi.

V tišini in osredotočen na dihanje.

Poveži se s središčem Zemlje in Vesoljem.

Iz srca začuti povezanost z okolico.

Naj te telo vodi tja kjer ti je prijetno.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja