Počutim se slabo, če počivam

Iščem kje je še kaj za naredit (kot da kdaj zmanjka) in to delam dokler nisem tako utrujena, da zdaj si pa ZASLUŽIM počitek. Ko pride kdo na obisk, tako ali tako večinoma ni pospravljeno, še manj pa je bilo ko sta bila otroka manjša. In sem se počutila kot da zaradi tega nisem v redu mama. Ko je prišla patronažna sestra na obisk, me je bilo strah da me bo prijavila, ker je bilo tako umazano. Pasje dlake so se namreč v enem dnevu nabrale po vseh kotih, jaz pa nisem razmišljala o metli, temveč o Jakobu … kaj potrebuje … roko na srce dlak še opazila nisem, dokler ni ona prišla, ker sem bila preutrujena da bi se ukvarjala s pospravljenim stanovanjem. Pa se vseeno pričakuje, da ženska po porodu pospravlja. In kuha … No, menda je porod za obremenitev telesa primerljiv z operacijo na srcu. Po njej naj bi šest mesecev počival. Ne poznam človeka, ki to upošteva. Ne mame, ki je rodila, ne njihovih partnerjev, staršev, družbe. Sem pa slišala od prijateljice afričanke ki živi na Norveškem da v eni od afriški skupnosti, od koder ona prihaja, velja to, da mama po porodu počiva in skrbi zgolj za otroka. Ostalo naredi njena mama. Ali pač nekdo is skupnosti.

Ste zaznali kaj vzorcev tu noter? Ne, ni samo eden. In ne, niso samo slovenski. Žal … o njih smo ženske veliko debatirale tudi med nosečnostjo na Norveškem. Tam sem po porodu skrbela za dva. In zunaj ni bil dva tedna žled kot ob Jakobovem rojstvu, ampak 3 mesece. Če sem šla ven z vozičkom, sem tvegala da nekdo od nas pade ali voziček odpelje po hribu navzdol.

Po vseh selitvah in nekaj let od tega se počutim bolj spočito. Če ne bi dala tega čez, bi še vedno s slabo vestjo počivala ko grejo otroci h starim staršem. Ali pa mi pri vsem skupaj pomaga Theta healing in karmična diagnostika.

»Ja lej, nimaš kej. Kaj pa č’mo…«

Na srečo sem že med nosečnostjo prebrala tudi knjigo Materinstvo iz srca. In se držim pravila: čiščenje ne gre nikoli stran, otroci odrastejo. Če gre fokus ves čas na druge, na to kaj delaš ker se tako pričakuje, izgubljaš energijo. In veselje do življenja. In slej kot prej tudi zdravje … 

Saj se na vse navadiš. Če dolgo to delaš, že pozabiš kako je bilo ko si imel veselje do življenja in te ni nič bolelo. 

Si pa pridna. To pa ja. In morda te celo ne obirajo, čeprav dvomim. 

Obremenjevanje s tem kaj si mislijo drugi o meni, sem mogla večkrat predelati, saj je bila to ena od bolečin v obliki čebule v meni. Olupiš lahko dosti, pa še veliko plasti ostane. 

Sem mislila da tega ni več, dokler nisem postala mama. Takrat pa sem opazila tendenco, da bi bila rada bolj »normalna«, bolj kot drugi. Ko greš po svetu vidiš da to ne obstaja. Da je načinov življenja veliko. Da to kar je tu normalno, čez mejo sploh ni. Zato sem se začela raje osvobajati predsodkov. Kar pa razumsko ne gre. Kajti naš odnos s svetom je vezan na čustva. In če imaš do nečesa odpor ali nekaj obsojaš, to ne prihaja iz razuma. V ozadju je jeza in jeza zakriva bolečino. In na koncu ugotoviš, da jeza ki prihaja ven v odnosu do moža ali ženo ali sodelavca ali vzgojiteljico ali sorodnika ali soseda ali šefa ali politike … (lahko bi še naštevala) ni vezana na tega človeka. On samo pokaže na mojo notranjo rano. Rano vezano na nezavedno prepričanje, ki sem ga kot otrok prevzela od ali v odnosu  do mame (ali očeta ali…). Tega se ne spomnim, saj spominov iz otroštva skoraj ni. In dokler je ta rana tako boleča, tudi prepričanja ne bom spremenila … Ker prihaja iz te rane.

Dokler nimaš dovolj. In nekaj želiš narediti. Ali pa imaš toliko problemov, da ne moreš več… 

Bodi ti, saj ljudje bojo vedno našli razlog za obsojanje ali obrekovanje.

Vam je kdo povedal, da je možno pisati nove zgodbe svojega življenja? Dobesedno … moč za to preobrazbo imamo v sebi …

samo odločitev mora biti res iskrena … iz srca … 

Nova prepričanja. Spomini niso več boleči in prepričanja izhajajo vezana na lepe občutke … Telo se regenerira in kar naenkrat imajo enaki dogodki v življenju drugačen rezultat. Kot na primer to, da se počutim dobro. Čeprav je bilo v preteklosti nekajkrat tako da je bilo dobro počutje zame samo zbledel spomin po katerem nisem mogla seči. In neverjetno, koliko ljubezni čutim, čeprav sem že cel vikend sama. In počutim se lepo, čeprav ne ustrezam družbenim standardom. In počutim se dobro, čeprav ne pospravljam. 

Lahko pa rečem iz srca, tako kot pospravljanja nikoli ni konca (še posebno z malimi otroci), tako tudi ljubezni ni konca.

Prave, brezpogojne, zdravilne … In še bolj.

Ljubezen odpira neskončno morje potencialov in izidov in notranje svobode, ki je ne moreš izgubiti – niti v karanteni. 

Z ljubeznijo, Mateja

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja